Parodontne bolezni (parodontopatije), oziroma bolezni obzobnih mehkih tkiv, čeljustnih kosti in pripadajočih ligamentov (vezivnega tkiva) so za kariesom najbolj razširjene bolezni sodobnega sveta! Najpogostejši vzrok parodontopatije je zobni plak (biofilm), ki ga sestavlja na stotine raznovrstnih bakterij. Če ne vzdržujemo redne ustne higiene, se plak mineralizira in se spremeni v zobni kamen.
Zaradi delovanja bakterij v zobnem plaku in zobnem kamnu pride do vnetja dlesni, gingive, ki ga imenujemo gingivitis. Zanj je značilno odebeljeno in oteklo obzobno tkivo, ki krvavi. Verjetno ste pri ščetkanju zob že opazili nekaj krvi na zobni ščetki. To je prvi znak, da imate probleme z obzobnimi tkivi. Ni nujno, da zelo krvavite, včasih krvavenja ni (pri kadilcih) in smo zato prepričani, da nimamo paradontoloških problemov.
Če ne zdravimo gingivitisa, bodo bakterije napredovale v globje dele podpornih struktur zoba in izzvale parodontitis, vnetje kosti in ligamentov. Običajno je potek teh vnetij počasen, brez subjektivnih znakov za pacienta, kot so na primer bolečina ali otekanje. Če vnetja ne zdravimo, lahko pride do popolne ali delne izgube podpornih zobnih struktur. Rezultat so razmajani zobje, ki jih na koncu izgubimo.
Ne glede na raso in socialno-ekonomski položaj prizadene parodontitis 75 % odraslih ljudi, pri katerih je parodontitis najpogostejši razlog za izgubo zob. Obstaja tudi zveza med parodontitisom in splošnimi boleznimi kot so diabetes, srčno žilne in pljučne bolezni, kakor tudi z genetskimi predispoziciami.
Večina ljudi ne ve, da ga ima, niti ne vedo, da parodontitis sploh obstaja. Parodontitis često ostane neopažen, ker je kroničen in ima neupadljive simptome. Če imate družinskega člana s parodontološko diagnozo, vam predlagamo, da se naročite na pregled, saj igra genetika pri nastanku bolezni pomembno vlogo.
Za zgodnjo stopnjo parodontitisa, oziroma gingivitisa je značilna (ne nujno) krvavitev obzobnega tkiva in rahlo otečene, rdeče in boleče dlesni. Za kasnejše faze je značilen umik obzobnega tkiva, v žepkih se začneta nabirati tekočina in gnoj, spremeni se položaj zob, poveča se medzobni prostor, zobje se začnejo majati, kar pripelje do njihove končne izgube.
Za postavljanje diagnoze parodontološke bolezni je obvezna rendgenska diagnostika. Za grobo orientacijo izmerimo parodontne žepke, kar je neboleče in traja 2-3 minute. Če ugotovimo obolelost dlesni ali parodonta, priporočamo popolni parodontološki pregled, ki glede na diagnozo, določa vrsto terapije. Ta je lahko sestavljena iz profesionalnega čiščenja zob ali pa iz specifične terapije parodontitisa.