Bruksizem – škripanje z zobmi
Izraz bruksizem pomeni škripanje z zobmi ali nekontrolirano pretirano stiskanje zob. Sile, ki pri tem nastajajo in delujejo na zobe, dlesni in sklepe so trikrat večje kot pri običajnem žvečenju. Poznamo dve obliki bruksizma. Prva oblika vključuje premikanje spodnje čeljusti, ki ga včasih spremlja glasen škripajoči zvok. To je verjetno najbolj znana oblika bruksizma in ni prav redka, saj včasih iritantni zvoki tako vznemirjajo partnerja, da ga budijo iz spanca. Pri drugi obliki bruksizma se spodnja čeljust ne premika, zato je neslišna in često se tega pojava ljudje pri sebi sploh ne zavedajo.
Stiskanje zob brez premikanja spodnje čeljusti se pojavlja podnevi in ponoči. Podnevi se pojavlja v zvezi z napornim fizičnim delom ali pri stresnih in psihično težjih situacijah. Bruksizem s premikanjem spodnje čeljusti, kar spremljajo neugodni zvoki pa se pojavlja le med spanjem. Raziskave so pokazale, da so v večini primerov vzroki za motnjo stres, anksioznost in razne napetosti.
Bruksizem se pojavlja v pozni adolescenci. Posebno obliko bruksizma imajo nekateri otroci stari 5 – 6 let in je del procesa odraščanja, predstavlja pa poizkus »urejanja« odnosov med zgornjo in spodnjo čeljustjo.
Poleg škripanja povzroča bruksizem večjo obrabo sklenine, njene nenavadne poškodbe in pokanje ter poškodbe polnil in protetike. Pri težjih oblikah pride do popolne obrabe sklenine, kar pri pacientih povzroča preobčutljivost na mrzlo. Težje oblike spremlja tudi občutek napetosti in utrujenosti v prežvekovalnih mišicah in glavobol, ki se pojavlja v jutranjih urah. Lahko se pojavijo tudi bolečine v ušesu in čeljustnem sklepu.
Glede na to, da se z obrabo zob spreminja ugriz, se s tem spreminja tudi fizionomija obraza tako, da se nos pribižuje bradi. Zaradi prevelike uporabe žvečilnih mišic, se te pojačajo, kar povzroča značilno kvadratasto obliko spodnje tretine obraza.
Tudi, če se osebe z bruksizmom zavedajo svojega problema ga često obravnavajo neresno. V začetku ni opaznih sprememb na zobeh, niti kakih drugih simptomov, ki bi jih napotili k zobozdravniku. Tja se odpravijo šele ko pride do obrabe zob in glavobola. V takem stadiju pa je zdravljenje dolgotrajno in zapleteno. Najprej se skuša z longeto (tanko ploščico, ki se vstavi med gornje in spodnje zobe) odpraviti glavobol in ponovno »poiskati« izgubljeni ugriz. Po prvi fazi sledi dokončna rekonstrukcija zob, najčešče z protetsko izvedbo, ki ima za cilj obdržati novi ugriz (oziroma pravilno lego zgornje in spodnje čeljusti). Terapija je precej bolj enostavna pri pacientih, ki se oglasijo pri zobozdravniku zgodaj, ko še ni prišlo do spremebe zob ali pa je ta minimalna. Tudi takrat se izdela longeto, ki se jo nosi le ponoči, da ne pride do obrabe sklenine in se sile stiskanja zob porazdelijo enakomerno po čeljustih. Ko se longeta obrabi, jo nadomestimo z novo, zobje pa ostanejo neobrabljeni.
